Samostojna igra otrok je ključnega pomena za njihov razvoj ravno tako, kot je pomembno, da se z njimi igramo mi. Omogoča jim, da razvijajo kreativnost, samoiniciativnost in reševanje problemov. Kljub izrednemu pomenu pri otrokovem razvoju pa se danes starši pogostokrat soočimo z nerealnimi pričakovanji, koliko takšne igre je otrok sposoben v danem trenutku. Predvsem se s tem vprašanjem soočimo, ko ugotovimo, da je zelo težko ob otrokovi prisotnosti kaj postoriti tudi za naše gospodinjstvo. Zato bi tokrat želela spregovoriti nekaj na to temo. Kot mamica, ki se že od nekdaj spogleduje tako z Montessori, kot tudi z Waldorfsko pedagogiko pa bom nekaj besed namenila tudi njunima vplivoma.
Kaj sploh je samostojna igra otrok?
Da se lahko pričnemo pogovarjati o samostojni igri otrok, moramo najprej sploh razumeti kaj pomeni ta termin.
Samostojno igro otrok definiramo kot vrsto igre, kjer se otroci igrajo brez neposrednega vodenja ali sodelovanja odraslih. Ta oblika igre omogoča otrokom, da sami raziskujejo, ustvarjajo in rešujejo probleme, kar spodbuja njihovo neodvisnost, kreativnost in zmožnost koncentracije. Samostojna igra je ključna za razvoj samoiniciativnosti in samozavesti, saj otroci sami določajo potek in vsebino svoje igre.
Kdaj se je otrok sposoben samostojno zaigrati?
Otroci so sposobni za samostojno igro že zelo zgodaj, a čas, ki ga lahko preživijo sami, se razlikuje glede na starost in razvojno stopnjo. In ravno pri tem se navadno starši ujamemo v past nerealnih pričakovanj.
Novorojenčki do 1 leta: Dojenčki že od zgodnjih mesecev raziskujejo svet okoli sebe. Samostojna igra pri tej starosti vključuje opazovanje predmetov, igro s svojimi rokami in nogami ter interakcijo z enostavnimi igračami.
Čas samostojne igre je običajno kratek, od nekaj minut do 10 minut.
1 do 2 leti: Otroci v tej starosti postajajo bolj mobilni in radovedni. Lahko se sami zaigrajo za 10 do 20 minut z ustreznimi igračami, kot so gradniki, knjige ali enostavne sestavljanke.
2 do 3 leta: Pri tej starosti otroci že lahko dlje časa raziskujejo in se igrajo sami, tudi do 30 minut. Užitek najdejo v igri z bloki, figuricami in drugimi igračami, ki spodbujajo domišljijo.
3 do 5 let: Predšolski otroci imajo običajno sposobnost, da se samostojno igrajo za 30 do 60 minut. V tem obdobju se pogosto igrajo z igračami, ki posnemajo resnične situacije, kot so kuhinjski kompleti, lutke in vozila.
Kako jim lahko pri tem pomagamo?
Izbira in tip samostojne igre našega otroka nam mnogokrat ne bo ravno povšeči, predvsem zato, ker si pogostokrat za najbolj zanimivo igračo izberejo tisto, kar sem nam, skozi odrasle oči ne zdi zanimivo. V takšnih primerih stopimo iz odraslih okvirjih in samo pomislimo ali je okolje in izbira “igrače dneva” vseeno dovolj varna, da lahko pustimo igro tudi z otrokovo lastno izbiro.
Ustvarjanje varnega okolja: Poskrbite, da je prostor za igro varen in brez nevarnosti, kar omogoča otroku, da raziskuje brez stalnega nadzora.
Spodbujanje raziskovanja: Ponudite otroku različne igrače in materiale, ki spodbujajo domišljijo in raziskovanje.
Postopna neodvisnost: Postopoma podaljšujte čas, ko se otrok igra sam. Bodite blizu in dostopni, vendar ne vmešavajte se v igro, razen če je to nujno potrebno.
Pohvala in spodbuda: Hvalite otroka za njegovo sposobnost samostojne igre in mu nudite pozitivno spodbudo.
Waldorfski in Montessori pristop k samostojni igri otrok
Osebno sta mi oba pedagoška pristopa blizu in ju tudi doma ves čas mešamo. Iz vsake od pedagogik vzamem tisto, kar mi je v danem trenutku bližje in kje tisto s čimer čutim, lahko otroku lažje pomagam. Tako Waldorfski kot Montessori pedagoški pristop oba močno poudarjata pomen samostojne igre, vendar se razlikujeta v metodah in izbiri igrač, ki jih priporočata za različna starostna obdobja.
Waldorfski pristop
Waldorfska pedagogika temelji na filozofiji Rudolfa Steinerja in poudarja ustvarjalnost, domišljijo ter naravno raziskovanje. V Waldorfskih vrtcih in šolah je igrača pogosto enostavna in narejena iz naravnih materialov, kot so les, volna in bombaž. Namenjene so spodbujanju otroške domišljije brez enoznačnih pravil in funkcij.
Novorojenčki do 3 leta: Pri tej starosti so priljubljeni mehki predmeti, naravni materiali in preproste igrače, ki spodbujajo čutno raziskovanje. Primeri vključujejo mehke lutke, rute, preproste lesene igrače in naravne predmete, kot so kamenčki in školjke.
3 do 7 let: Otroci v tem obdobju pogosto uporabljajo igrače, ki omogočajo prosto igro in ustvarjalnost. Priljubljeni so leseni gradniki, preproste lutke, kuhinjski kompleti iz lesa in materiali za umetniško ustvarjanje, kot so voščene barvice in akvareli.
7 let in več: Starejši otroci se vključujejo v bolj strukturirane dejavnosti, kot so ročna dela (pletenje, šivanje), igranje različnih glasbenih inštrumentov in igre na prostem, ki spodbujajo telesno aktivnost in timsko delo.
Montessori pristop
Montessori pedagogika, ki jo je razvila Maria Montessori, se osredotoča na samostojno učenje skozi pripravljeno okolje, kjer otroci izbirajo aktivnosti glede na svoje interese in razvojne potrebe. Montessori materiali so zasnovani tako, da so privlačni, funkcionalni in prilagojeni otrokovi starosti ter stopnji razvoja.
Novorojenčki do 3 leta: Montessori igrače za to starostno obdobje vključujejo senzorične materiale, kot so teksturne kocke, barvni obročki in preproste uganke. Te igrače spodbujajo zgodnji razvoj motorike in koordinacijo.
3 do 6 let: Otroci v tej starosti uporabljajo bolj kompleksne materiale, kot so sortirne in številčne table, pripomočki za praktične življenjske spretnosti (kot so mali kuhinjski pripomočki), ter materiale za jezik in matematiko (3 delne kartice, kartice s ščipalkami za štetje,…). Te igrače spodbujajo samostojno učenje, logično razmišljanje in fino motoriko.
6 let in več: Starejši otroci uporabljajo naprednejše materiale za raziskovanje znanstvenih konceptov, geografije, zgodovine in kulture. Montessori igrače za to starost vključujejo eksperimentalne sete, globuse in podrobne zemljevide ter materiale za razvoj pisanja in branja.
Ključne razlike med Waldorfskim in Montessori pristopom
Fokus na domišljiji vs. funkcionalnosti: Waldorfski pristop daje prednost domišljijski igri z enostavnimi, naravnimi materiali, ki nimajo vnaprej določenih funkcij. Montessori pristop, na drugi strani, uporablja specifične materiale za razvijanje določenih spretnosti in znanj.
Strukturiranost okolja: Montessori okolje je skrbno strukturirano in organizirano, kar otrokom omogoča, da sami izbirajo aktivnosti in se učijo po svojem ritmu. Waldorfsko okolje je bolj sproščeno in manj strukturirano, z večjim poudarkom na prosto igro in umetniškem izražanju.
Vloga vzgojitelja: V Waldorfskem pristopu vzgojitelj deluje bolj kot vodič in mentor, ki spodbuja otroško domišljijo. V Montessori pristopu pa vzgojitelj pripravlja okolje in material ter otrokom omogoča, da se sami učijo skozi lastno izkušnjo in raziskovanje.
Oba pristopa ponujata dragocene smernice za spodbujanje samostojne igre, prilagojene posameznim starostnim obdobjem, s poudarkom na otrokovem celostnem razvoju. Zato še vedno z veseljem vsakomur povem, da zame ni idelanega pristopa k otroku, ampak je idealen pristop mešanica vseh vetrov in tistega kar našemu otroku v danem trenutku najbolj ustreza.