Številne knjige in druga literatura se osredotočajo predvsem na razvoj otroka v predšolskem obdobju, ko otrok resnično doživlja spremembe skorajda na mesečnem nivoju. Slednje nam je poznano vsem staršem, ki smo že lahko spremljali odraščanje našega otroka od novorojenčka in vseh razvojnih faz v predšolskem obdobju.  A hkrati ni razvojno nič manj pestro tudi obdobje v času osnovnega šolanja. Govorim o otrocih starih med 5 in 14 let. Gre za obdobje v katerem lahko z lahkoto podremo vse kar smo zgradili v predšolskem obdobju in hkrati še vedno popravimo in na novo zgradimo tudi tisto, kar smo, kot vsak starš, katerega otrok ni prišel na svet s priročnikom za njegovo vzgojo, tudi zgrešili. V tem obdobju lahko mirno ugotovimo kaj so še dodatne vrednote in znanja, ki jih želimo predati svojemu otroku. Hkrati pa se moramo zavedati tudi, da to kar bomo z otrokom zgradili v tem obdobju, bomo s pridom koristili v kasnejših najstniških letih.

Zato se mi zdi predvsem pomembno, da čas osnovnega šolanja izkoristimo predvsem zato, da otroka naučimo, da smo mi njegov varen pristan, da bomo stali ob njemu in za njim ne glede na njegove odločitve in dejanja, da mu bomo pomagali pometati posledice njegovih napačnih odločitev. Vse to pa je možno le, če bomo z otrokom zgradili trden odnos zaupanja.

Waldorfska pedagogika, ki jo je zasnoval Rudolf Steiner, temelji na holističnem pristopu k vzgoji, ki upošteva fizični, čustveni, intelektualni in duhovni razvoj otroka. Ker lahko preko nje pogledamo na vse aspekte otrokovega odraščanja, jo bom uporabila za predstavitev kako poteka otrokov razvoj v tem obdobju. 
Razvojno obdobje od 5. do 14. leta je po Waldorfu razdeljeno na tri glavne faze:

V zgodnjem otroštvu, ki je pravzaprav prehod iz brezskrbnega otroštva, v resnejše šolsko delo so otroci kljub vsemu še vedno močno povezani z igro in domišljijo. Zato je glavni cilj staršev in učiteljev ustvariti okolje, ki otrokom omogoča naravno raziskovanje sveta skozi igro in posnemanje. Otroški svet poln domišljije zaživi in se krepi ob poslušanju pravljic v katerih jih palčki, škratje in vile popeljejo v svet znanja. Otroci v tej starosti se učijo predvsem z neposredno izkušnjo in posnemanjem odraslih v svojem okolju.

Ko otroci vstopijo v srednje otroštvo, se njihov način učenja začne spreminjati. Postajajo bolj zavedni svojega notranjega sveta in se začnejo zanimati za zgodbe in pravljice, ki odražajo moralne vrednote in življenjske resnice. Hkrati pa so otroci sposobni že več akademskega razmišljanja, zato jih v tem obdobju brez težav popeljemo v svet branja, pisanja in računanja. Pomembno je, da se zavedamo, da vsi otroci ne dozorevajo hkrati. Zato jim dajemo prostor in čas, da znanje iz teh področij osvojijo v svojem tempu. 

Ta faza je zaznamovana z naslednjimi značilnostmi:

Pripovedovanje zgodb: pripovedovanje zgodb, ki so prilagojene starosti otrok je v tem obdobju izrazitega pomena. Te zgodbe vključujejo pravljice, legende in mitologijo, ki otrokom pomagajo razumeti svet okoli sebe in razvijati čustveno inteligenco.

Umetniške dejavnosti: likovna umetnost, glasba, dramatizacija in ročne spretnosti so še naprej zelo pomembne dejavnosti v otrokovem razvoju. Te dejavnosti otrokom omogočajo, da izražajo svoja čustva in razvijajo svojo ustvarjalnost ter se učijo vztrajnosti. Otroci v sklopu Waldorfskega izobraževanja se v tem obdobju srečajo s številnimi “zapletenimi” ročnimi deli, ki od njih zahtevajo veliko vztrajnosti pred uspešnimi rezultati. Tako bi bili skrajno presenečeni, ko bi pokukali v razred Waldorfske skupnosti in bi videli 8. letnike, kako se lotevajo prvih poizkusov pletenja. Hkrati pa bi ob koncu zaznali izkušnjo vztrajnosti in uspeha, ki jo otrok doživi, ko predstavi svoje prve spletene rokavičke.

Razvoj empatije: otroci se učijo prepoznavati in izražati svoja čustva ter se razvijajo v empatične posameznike, ki znajo razumeti in spoštovati čustva drugih.

V tem starostnem obdobju se zgodi tudi prva velika prelomnica, ki se imenuje devetletna sprememba. 

Devetletna sprememba je pomembno obdobje v otrokovem življenju, ko se začnejo globoke notranje in zunanje spremembe. To je čas, ko otrok začne dojemati svet in sebe na nov način, kar pogosto prinese občutke negotovosti in introspekcije.

Otroci v tem obdobju se začnejo zavedati svoje individualnosti in ločenosti od sveta. To zavedanje lahko prinese občutke osamljenosti, strahu in negotovosti, saj otrok spoznava, da ni več popolnoma odvisen od staršev in učiteljev. Hkrati pa je to tudi čas, ko se razvija večja samostojnost in notranja moč. Velika večina otrok bo v tem obdobju tudi prenehala verjeti v čarobna bitja, kot so Božiček, Velikonočni zajček, Zobna vila,… tako se jim v resnici podre pravljična predstava o čarobnem svetu in svoj svet si morajo ponovno zgraditi. Gledano skozi različna književna obdobja, bi lahko rekli, da se je naš otrok nenadoma znašel v realizmu iz katerega si mora ponovno skreirati svoj svet. 

Čustvena nestabilnost: otroci lahko doživljajo nihanja razpoloženja, občutke negotovosti in povečano potrebo po varnosti.
Povečana radovednost: začnejo se zanimati za globlja vprašanja o življenju, smrti, naravi in svetu okoli sebe. Nič nenavadnega ni, da bo vašega otroka ponovno postalo strah samostojnega spanja, ali da vas bo ob vsakem nenavadnem počutju vprašal, ali bo umrl. 

Samostojnost: otroci razvijajo večjo samostojnost in sposobnost kritičnega razmišljanja.

Podpora staršev: pomembno je, da starši nudimo varno in podporno okolje, kjer otrok lahko izrazi svoje občutke in misli. Spodbujanje odprtega dialoga, potrpljenje in razumevanje so ključnega pomena. Slednje pomeni, da ob otrokovih strahovih ne zamahnemo z roko in rečemo: “ne delaj drame, spal-a si že sama v postelji, ničesar te nima biti strah”, ampak se otroku posvetimo, mu po potrebi ponovno odstopimo del naše postelje in mu s tem zagotovimo, da lahko ponovno vzpostavi svoj občutek varnosti. S tem pa bomo krepili tudi odnos z našim otrokom, ki nam bo zelo prav prišel v prihajajočih se najstniških letih.

Vzgojni Pristop: V tem obdobju se v Waldorfski pedagogiki uporabljajo zgodbe, ki odražajo notranje boje in zmage. Zgodbe o mitoloških junakih, zgodovinskih osebnostih in naravnih fenomenih pomagajo otrokom razumeti in premagati svoje notranje izzive. Te zgodbe nam prav pridejo tudi v vsakdanjem življenju. 

V tem obdobju naši otroci pričnejo prehajati v obdobje pubertete. V Waldorfu goovrimo o vstopu v Rubikon. Tako vstop v Rubikon spovpada s prehodom iz srednjega v pozno otroštvo ali zgodnjo mladost. Običajno se to obdobje pojavi med 10 – 12 letom. Ker pa v zadnjem času opažamo zgodnejši razvoj naših otrok, se lahko zgodi tudi že prej. To je čas, ko otroci začnejo razvijati bolj analitično mišljenje in sposobnost abstraktnega razmišljanja.

Kaj sploh je Rubikon?

Ime “rubikon” izhaja iz zgodovinske reference na Julija Cezarja, ki je prečkal reko Rubikon in s tem začel nepovraten proces. V razvoju otroka ta metafora označuje prehod, ko otrok začne prepoznavati meje med fantazijo in realnostjo ter razvijati sposobnost logičnega mišljenja. 

Razvoj logičnega mišljenja: otroci začnejo postavljati vprašanja o pravilih, zakonih in logiki sveta okoli sebe.

Povečana samozavest: večja samozavest in samostojnost pri učenju in vsakodnevnih opravilih.

Socialne spretnosti: razvoj bolj kompleksnih socialnih veščin in globljih prijateljstev.

Samostojnost in odgovornost: otroci prevzemajo večjo odgovornost za svoje učenje in se učijo samostojnosti. Učitelji jih spodbujajo k samostojnemu mišljenju in izražanju svojih idej ter mnenj.

Tako kot v vseh preostalih obdobjih je tudi tukaj ključna podpora staršev. 

Podpora staršev: spodbujanje otroka k raziskovanju novih interesov in hobijev, podpiranje njihovih prizadevanj za neodvisnost ter omogočanje varnih in spodbudnih izkušenj.

Vzgojni pristop: v Waldorfski pedagogiki se v tem obdobju poudarja učenje preko praktičnega dela, umetnosti in projektov. Otroci so vključeni v dejavnosti, ki zahtevajo raziskovanje, načrtovanje in izvedbo, kar spodbuja kritično mišljenje in ustvarjalnost. Hkrati pa pouk postane bolj akademski. Otroci se učijo predmetov, kot so matematika, naravoslovje, zgodovina, jezik in literatura, na način, ki spodbuja razumevanje in ne zgolj pomnjenje.</li>

Ob koncu tega obdobja otroci že prehajajo v mladostništvo, kar prinaša velike fizične, čustvene in socialne spremembe. Waldorfska pedagogika v tej fazi še naprej poudarja celostni razvoj, z večjim poudarkom na samostojnem učenju in odgovornosti. 

Viri

Steiner, R.(2004). The Education of the Child: And Early Lectures on Education. Anthroposophic Press.
Patterson, C. H. (1996). Theories of Counseling and Psychotherapy. HarperCollins College Publishers.
Barnes, H.(1991). An Introduction to Waldorf Education and Other Essays. Anthroposophic Press.
Easton, F.(1997). Educating the Whole Child, “Head, Heart, and Hands”: Learning from the Waldorf Experience. Theory Into Practice, 36(2), 87-94.
Nicol, J. (2010). Bringing the Steiner Waldorf Approach to your Early Years Practice. Routledge.